O knjigi

Svetovna klasika paranormalnega

Vprašal me je, ali verjamem v duhove. In jaz sem rekel, da. Potem je hotel vedeti, če sem kdaj videl kakšnega, in jaz sem rekel, veliko. "Častna beseda?" je rekel. "Častna beseda." "Te ni bilo strah?" "Ne, če so prijazni duhovi," sem rekel, "ne maram pa grdih."

To je posebna knjiga - originalni dnevnik dečka, ki se je rodil in odraščal kot otrok z jasnovidnimi sposobnostmi v viktorijanski Angliji konec 19. stoletja. Je prijetno presenečenje, da taka knjiga sploh obstaja, saj nas že po nekaj stavkih očara.

Besede v njej so kot vrata, skozi katera lahko vstopamo v svet otroške duše in za večino fizičnih oči nevidne svetove duha. Na neposreden, mestoma ganljiv in smešen način odstira kopreno ločenosti med tem in onim svetom, ter razblinja iluzijo o tem, da posmrtno življenje ne obstaja.

Prebivalci notranjih svetov in njihov obstoj so zanj tako resnični, kot smo 'fizični' ljudje resnični drug drugemu. Videl je duhove umrlih in se pogovarjal z njimi, videl je škrate in vile, in okoli ljudi je videl 'svetlobo', ki je kazala, v kakšnem psihološkem stanju so bili.

Svoje drugačnosti se dolgo ni zavedal. Ker so bile njegove oči nedolžne, ničesar ni vedel vnaprej. Vsak otrok ob odraščanju spoznava svet, v katerega se rodi, deček iz knjige pred nami pa poleg zunanjega sveta odkriva še notranje svetove z vsem, kar jih opredeljuje.

Knjiga nevsiljivo povabi bralca, da se razgleda po teh svetovih, silah in energijah. Skupaj z njim spoznavamo, da je enako pomembno, kot imeti izkušnje, tudi razumeti, kaj določene zaznave pomenijo. Veliko odkritje in presenečenje zanj je, da sposobnosti, ki jih ima, večini ljudi niso dane in da notranji svetovi in njihova realnost večini niso znani. Nasprotno, spozna, da so razen redkih izjem prepričani, da laže in si izmišljuje stvari.

Pravi učitelj ob pravem času je na poti razumevanja in notranjega zorenja še kako pomemben. Za dečka so to njegov osebni učitelj, dragi pokojni dedek, predvsem pa modri 'Starejši Brat'. Vsak po svoje mu pomagajo osvetljevati določene situacije in mu prinašajo luč.

Svežina in iskrenost zapisov pritegneta, nasmejita in dasta misliti. Tudi če bi bralec podvomil v njegove besede in izkušnje, prepričata dečkova resnicoljubnost in iskrenost. Dragocena je tudi njegova sposobnost razločevanja med domišljijo, ki je plod lastne miselne aktivnosti in realnimi doživetji, ki jih z razumom dojema in si jih poskuša pojasniti.

Zgodi se, da zaradi dečkove sposobnosti opazovanja in bistrega komentiranja dogodkov, pa tudi zaradi neverjetno zrelega etičnega pogleda na svet in odnose včasih pozabimo, da imamo pred sabo dnevnik otroka. Potem pa nas njegov neobremenjen način pisanja spet spomni na to.

Za marsikoga je knjiga lahko očarljiva pravljica. Za mnoge, ki imajo izkušnje in stike s katerimi od prebivalcev notranjih ravni, bodisi duhovi umrlih, bitji narave (devami) ali 'Starejšimi Brati', pa je še kako resnična.

Opombe k originalni izdaji je prispeval znani britanski skladatelj, pisec in okultist Cyril Scott, ki med drugim pravi: "Knjiga Deček, ki je videl Resnično sodi v posebno kategorijo in je drugačna od stotin drugih knjig o spiritualizmu in sorodnih vsebinah, ki sem jih prebral. Nobena od njih ne izraža značilnosti tega bogatega pričevanja, njegove naivne neposrednosti, nenavadne zabavnosti in nezavednega humorja, nihanj med smešnim in povzdignjenim in njegovo močjo, da prepriča, prav zato, ker mladi pisec dnevnika ni imel namena kogarkoli prepričevati."

Ob slovenskem prevodu pa je Daja Kiari, univ. dipl. psihologinja in urednica revije AURA, zapisala: "Izjemna knjižica! Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj tako navdušil dnevnik odraščajočega otroka, v katerem ta z otroško nedolžnostjo razkriva svojo prebujajočo se jasnovidnost in duhovno zrelost ter nerazumevanje najbližjih za njegove dragocene sposobnosti. Čeprav je bil dnevnik napisan v času, ki je za nas že daljna preteklost, pa lahko pomaga marsikateremu otroku danes, ker staršem in vzgojiteljem odpira oči in srce za takšne pojave."

Za bralce, ki bi želeli bolje razumeti notranje nivoje, o katerih govori dnevnik, je na koncu knjige dodatek z ezoterično razlago reinkarnacije in zgradbo notranjega človeka.

Prevod knjige The Boy Who Saw True: Barbara Škarja, Barbara Škoberne, Darja Cvek Mihajlović